Luna Gitana
blank
blank
blank
blank
blank
blank
blank
blank
blank
blank

O FLAMENKU

Flamenko je zvrst glasbe, petja in plesa, ki izvira iz španske Andaluzije, predvsem z območja, ki ga pokriva trikotnik Sevilla - Cádiz - Huelva. Prva pričevanja o njem so bila zabeležena v 18. stoletju, toda njegove korenine segajo daleč v zgodovino. Plesalke iz Cádiza so bile že v antiki deležne velikega občudovanja po vsem rimskegem imperiju, poleg tega pa flamenko zaznamujejo še drugi vplivi: feničanski, kartažanski, vpliv bizantinskega liturgičnega petja, indijske oziroma ciganske in arabske tradicije. Pozneje so pomemben pečat vtisnili tudi ritmi Latinske Amerike, še zlasti karibski.

Flamenko je najprej dobil svoje mesto kot petje ob delu in na družinskih praznovanjih, pozneje pa se je tradicija preselila tudi v taverne in na prireditve ob različnih praznikih.

Med letoma 1847 in 1920 govorimo o dobi tako imenovanih Cafés Cantantes - lokalov, ki so ponujali plesno-glasbene predstave v živo ter tako pripomogli k večji popularizaciji flamenka. V tem času so se pojavili prvi profesionalni izvajalci, ki pogosto niso več nastopali ob zvokih manjšega orkestra, temveč le še ob kitarski spremljavi.

Obdobje flamenko opere med 1920 in 1955 je čas delnega zatona tovrstne umetnosti, pojavile so se namreč nove oblike zabave, na primer kino predstave.

V 50-ih letih prejšnjega stoletja so začeli organizirati festivale flamenka, ki so širšemu občinstvu ponujali predstave z glasbo, petjem in plesom ter so se večinoma odvijali na prostem.

Danes gre razvoj flamenka v dve smeri. Plesno-glasbene skupine, ki se zbirajo okrog velikih imen umetnosti, gojijo predvsem tehnično zahtevno moderno različico, v kateri na račun komercialnosti pogosto zmanjka prostora za izraznost, ki je pravzaprav bistvo flamenka. V tako imenovanem novem flamenku se tradicionalni ritmi mešajo s popom, rockom, jazzom, latinom in še čim. V andaluzijskih vaseh in mestih pa ljudje še vedno plešejo, pojejo in igrajo predvsem zase, "za dušo", ob družinskih, verskih in drugih praznikih, ali pa kar tako, za zabavo. Zanje lahko rečemo, da ohranjajo tako imenovani čisti flamenko.

Več o flamenku lahko preberete na spletnih straneh Andaluzijskega centra za flamenko.

Irena Jovanovič, foto: Damjan Jermančič